Oporoka je enostranski pravni posel. Oporoko lahko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti. Oporoka je neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, še ni bil star petnajst let ali ni bil sposoben za razsojanje. Izguba sposobnosti za razsojanje, ki nastopi potem, ko je oporoka napravljena, ne vpliva na njeno veljavnost. Oporočitelj lahko določi v oporoki enega ali več dedičev. Dedič na podlagi oporoke je tisti, ki ga je oporočitelj določil, da podeduje vse njegovo premoženje ali glede na celoto določen del premoženja. Oporočitelj lahko v oporoki določi eno ali več oseb za izvršitelje oporoke. Izvršitelj oporoke je lahko vsaka poslovno sposobna oseba. Tisti, ki je določen za izvršitelja oporoke, ni dolžan prevzeti te dolžnosti. Oporočitelj lahko vselej prekliče oporoko, ali v celoti ali deloma, z izjavo, dano v katerikoli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Oporočitelj lahko prekliče pisno oporoko tudi tako, da jo uniči.

V zapuščinskem postopku ugotovi sodišče, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Postopek se uvede po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je kdo umrl, ali da je razglašen za mrtvega.

Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Tako ravna sodišče, če so sporna naslednja dejstva: – dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje, po zakonu; – dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahteve preživelega zakonca in zapustnikovih potomcev, ki so živeli z zapustnikom v istem gospodinjstvu, da se jim iz zapuščine izločijo gospodinjski predmeti, ki so namenjeni za zadovoljitev vsakdanjih potreb; – dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež; – dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost razdedinjenja nujnih dedičev ali utemeljenost razlogov za nevrednost; – dejstva o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini.